5000+

Želja je bila že kar dolgotrajna, dvakrat mi ni uspelo in še za tretjič je na začetku kazalo, da ne bo šlo rado. O pakistanskem in indijskem delu Himalaje sem dolgo časa le sanjal, potem pa se je le pokazala priložnost, da si vsaj slednjega ogledam tudi buden. Hčeri sem zamolčal vse krvave spopade v Kašmirju v zadnjih mesecih in jo zvabil na pot z obljubo, da bova potem nadaljevala v obmorski Kerali.
Srinagar je od daleč kar lep - veliko zelenja, romantično jezero, večerni sprehajalci... A bolj podroben pogled ti da vedeti, da je to še vedno Indija v pravem pomenu besede - prah, smeti, svinjarija, hrup, gneča, kaos. Včasih je bil tu turistični raj, a zaradi obstreljevanja s Pakistanci, stalnih medverskih konfliktov (ki navadno zahtevajo na desetine mrtvih) in velike prisotnosti vojske v mestu praktično ne vidiš tujcev.

Zaradi (žal vse bolj propadajočega) turizma, ki je nekoč cvetel, je na jezeru Dal še vedno na stotine t.i. houseboat-ov - plavajočih hiš. Sva šla pogledat, a sva se za prenočevanje raje odločila na trdnih tleh - Kim je bilo slabo tudi brez guganja, ceneje in udobneje je bilo na kopnem, pa še šla sva lahko kadarkoli kamorkoli (s houseboata si moraš vedno urediti prevoz s čolnom).

Je bila pa vožnja z značilnim srinagarskim čolnom, šikaro, prav navdušujoča.

Pogosto je na mojih poteh bolj, kot cilj, važna pot ali če si sposodim besede: "Cilj je pot" (Nejc Zaplotnik) in "The journey not the arrival matters" (T. S. Eliot). Tokrat je šlo za pot čez številne visokogorske prelaze od Srinagarja, preko Leha do Manalija.

Lahko bi šla z drvečim avtobusom, a sem si že pred leti zaprisegel, da se brez nuje v Indiji niti slučajno ne bom več vozil v smrtno nevarnih busih.

Lahko bi šla s tudi "taxijem" - to so tu indijski terenci (navadno Tata Sumo ali Toyota Qualis) v katere se zbaše devet potnikov, a bi si od vožnje verjetno zapomnila le dišeče sopotnike s katerimi bi se nenehno prerivala. Fotka je sicer kar lepo stresena, a upam, da se vidi položaj potnikov v taxiju: ob šoferju dva, v srednji vrsti trije in še štirje v prtljažniku, prtljaga pa na strehi.

Tako sva se odločila za samostojen najem terenca, ki bo peljal le naju in ustavljal tam, kjer bo kaj za videti in pofotkati. Cene najema so sicer fiksne in jasno napisane na tablah, a ker se je množica brezdelnih šoferjev takoj začela zanimati za naju, potencialna potnika, sem vedel, da se bo dalo kaj dogovoriti.

In smo šli.
Sicer ne vem zakaj ob sedmih zjutraj, ker smo se že ob pol desetih ustavili v Sonamargu in čakali dve uri, da so odprli cesto čez Zoji La (izmeničen promet - nekaj časa gor, nekaj časa dol). Saj vsi vedo približno kdaj je odprt, a je za Indijce tako zanimivo divjat po ovinkih, da potem lahko ure čakajo. Vseindijski običaj.


V Sonamargu sva se poslovila od asfalta in vsega lepega in zelenega kar nudi Kašmir. Prelaz Zoji (La pomeni prelaz) je kljub trudu cestnih delavcev pozimi navadno zaprt in že po prvih par sto metrov mi je bilo jasno zakaj. Že v dežju je cesto neizmerno težko vzdrževat, kaj šele, ko zapade par metrov snega. Najin šofer se (tako kot vsi ostali, ki so premagovali Zoji) ni prav nič oziral na številne globoke luknje, velike kamne in ostre ovinke. Drveli smo kot sneta sekira in komaj sem ga sem ter tja prepričal, da smo se ustavili za kako fotko.
Sploh ne vem kdaj smo preplezali dobrih 3500m in se začeli počasi spuščati v Ladakh, proti Drassu, ki slovi, kot drugo najbolj hladno naseljeno mesto na Zemlji.

Zaradi neudobne, mrzle in umazane sobe ni bil noben problem zjutraj vstati in ob petih smo še v temi nadaljevali vožnjo. Par deset km vožnje in sončni vzhod na dobrih 3700m visokem Namika La.

Slab makadam in slab asfalt sta se izmenjavala s povsem novim asfaltom, ki pa je položen v tako tanki plasti, da se čutijo vse neravnine slabo izravnane podlage.

Spet vzpon, tokrat preko najvišje točke med Srinagarjem in Lehom. Na prelazu Fotu smo presegli štiri tisočake (4100m).

Malo spusta in pred nami se je prikazala ena najstarejših gomp v Ladakhu - Lamayuru. Prav prijetno si je bilo vzeti nekaj odmora in se sprehoditi med samostanskimi zidovi.

Cesta je zaradi terena in slabe izdelave potrebna nenehnih popravil in nemalokrat se zgodi, da je treba počakati, da pripeljejo gradbeno mehanizacijo, da lahko odstranijo kak plaz.

Malo pred Lehom pa se je teren tako izravnal, da je bilo v daljavi moč videti zelenilo, ki obdaja središče Ladakha. Hkrati se je izravnala tudi cesta, ki je kar naenkrat postala gladka in široka. Najin šofer pa povsem zbegan. Z norega divjanja po ovinkih in grbinah smo upočasnili na počasno premikanje in vožnjo malo po desnem, malo po levem pasu, v glavnem pa je poskušal "zadeti" sredinsko črto.

Leh je fajn.
Čeprav vseskozi loviš sapo (je na višini 3500mnm) pa je življenje prav prijetno. Vse skupaj me je močno spominjalo na Kathmandu - še posebej, ko sem zagledal Pumpernickerl German Bakery :) Ja, v mestu je cel kup restavracij s popotnikom prilagojeno hrano (od italijanske paste do tibetanskih momov) in pekarnic s svežim kruhom in pecivom. Pravi balzam za želodčke, v primerjavi s "pravo" Indijo. Enačenje z nepalsko prestolnico se nadaljuje tudi pri številu turističnih agencij (trekingi, izleti v okolico, prevozi, letalske in bus karte) in izbiri spominkov - prednjačijo prebegli Tibetanci, ki imajo svoje stojnice v velikih šotorih. Je bilo tako fajn da sva si vzela par dni "na izi". Ker pa nikjer ne zdrživa v brezciljnem poležavanju ali posedanju, sva še malo raziskovala okolico.

Palača v Lehu je bila veliko razočaranje. Na vseh fotkah na netu je podobna tisti v tibetanski Lhasi, v resnici pa je le kup obledelega, že malo razapadajočega kamna. Sicer piše, da jo obnavljajo, a je tudi ta napis že krepko zbledel. Se mi zdi, da v Indiji kaj hitro zmanjka denarja za projekte, kjer je v igri muslimanska, sikhovska ali budistična skupnost.

Naju je pa toliko bolj prijetno presenetila Thiksey gompa (samostan) kakih 20km iz Leha.

Pred prihodom v S Indijo me je zelo mikalo, da bi se s kolesom spustil z najvišjega cestnega prelaza, a ko sem videl, da je način vožnje po hribih povsem enak tistemu po dolini, sem noro misel raje opustil. Tako ostajajo moji višinski spusti kar v J Ameriki: La Cumbre do Coroica in izpod Chacaltaye do La Paza v Boliviji ter s Cotopaxija proti Quitu v Ekvadorju. Zadnja dva omenjena spusta se sicer začneta krepko nad 5000m, a Khardung La je visok kar 5600m. Eh, nič. Dogovorila sva se za prevoz s terenecem in zjutraj smo počasi (tokrat res, ker po tisti strmini hitro pač ni šlo) zapihali navkreber.

Čeprav je bilo v Lehu še "prijetno toplo" - nad 30 stopinj, pa naju je na prelazu pozdravil snežni metež. Vsak korak je bil pravi dih jemajoči podvig in svet se je pospešeno vrtel okrog moje glave (= pomanjkanje kisika, vrtoglavica).

Vsega lepega je (žal) enkrat konec in tako sva se dogovorila za prevoz do Manalija. Premišljevala sva ali naj pot premagava v dveh etapah ali v eni podaljšani. Po snegu na Khardungu nama ni nič kaj dišalo, da bi nočila v šotorih, sredi ničesar, na višini nad 4000m. Prebral sem vse dosegljive informacije in povprašal lokalne šoferje - gremo v enem zamahu.
Cena najema terenca je bila tudi v Lehu fiksna, a tokrat čisto zares. Nihče se ni pustil pregovoriti in vsi so mi pokazali na tablo, kjer je bila jasno zapisana cena 11.729 rupij. Le kje za vraga so dobili to številko. Ok, če se ne da pogajati za ceno, se bova pa za avto. Med vsemi tistimi škatlastimi in neudobnimi Sumi in Qualisi je bilo tudi par novih in na pogled veliko bolj udobnih terencev z napisom Sorpio na zadku. Scorpio naj bo in plačam pregrešno drago vožnjo. Alah in Buda sta mi poslala pametno odločitev.

Bila je še noč, ko sva se vsedla v najetega Scorpia in začela se je vožnja, ki si jo bom zapomnil do konca svojega življenja. Prvi kilometri po asfaltu in v temi so kar hitro minili in izgledalo je, da šofer pozna pot. Ko pa se je začelo daniti, se je pod kolesi znašel luknjičav makadam in cesta se je spet začela strmo vzpenjati - proti snegu in proti nebu.

Tanglang La - ne vem komu ni bil všeč celoten napis, a menda gre za drugi najvišji prelaz v Indiji (5359m). Prav neverjeten je tudi občutek, ko zreš v pettisočake "iz oči v oči".

Tovornjaku je pri vzponu počila zadnja os in seveda se ni mogel več nikamor premakniti in umakniti. Cesta je ozka že sama po sebi, tako pa niti slučajno ni bilo več prostora za srečanje.

A Indijci so bili povsem drugačnega mnenja. Pograbili so nekaj ploščatih kamnov in jih položili na rob ceste, na rob prepada - češ, saj sedaj je pa dovolj prostora. Jaz sem že prej odšel iz avta, da bi vse pofotkal, ko pa sem videl, da najin šofer resnično namerava mimo kamiona, sem hitro zavpil Kim, da naj zapusti avto in tik pred bližnjim srečanjem je skočila ven. Šlo je resnično za las - tako ob kamionu (prask ne štejemo), kot ob prepadu in ko sem potem šoferja vprašal, če ga je bilo kaj strah, mi je ves bled rekel: "Very."

Planota Moore, ko se dobrih 40km voziš po ravnem in se sploh ne zavedaš, da si na višini Mt. Blanca. Cesta sicer asfaltna, a tako bumpy (ne najdem pametnega slovenskega izraza za vse tisto poskakovanje in zvijanje), da smo napredovali sila počasi.

Ko je "off road" hitrejši in udobnejši od asfalta.

Planota je široka tudi do 10km in nič čudnega, da so si tovornjaki poiskali nekaj bolj trdnega in ravnega.

Pokrajina pa vseskozi vauuuuuuuuu.

Tukaj, kjer tovornjak preči reko je 4878m.

Lachulung La - 19m nad pettisoč.

Spodaj pa kolesarjem zelo znana serija 21 ovinkov - Gata Loops. Ne vem ali ta kolesar preverja višino, računa koliko se bo moral še povzpeti na Lachulung in Tanglang ali premišljuje, če ne bi raje obrnil.

Veliko jih je. Norcev, pogumnežev, vztrajnežev, ki se odločijo, da bodo prekolesarili pot od Manalija do Leha. Bravo, dobri so. Pa malce nori tudi ;)

Most razpada, a v Indiji se hitro najde par deset delavcev in - kos žice. V Indiji zelo radi ponavljajo: "Nothing is impossible in India", a ko pomisliš koliko več deset tonskih tovornjakov bo peljalo čez most in koliko avtobusarjev bo tvegalo življenja svojih potnikov, bi raje videl, da se malo manj zanašajo na nemogoče.

Šotorišče v Sarchuju na 4300m bi moralo biti najino prenočišče, če bi se odločila za dvodnevno pot. Mimo smo se peljali okrog poldneva.

Killing sarai - samo predstavljam si lahko zakaj je delavsko taborišče dobilo to ime. Delo na taki višini je vse prej kot lahko, še sploh če vemo, da ga večino opravljajo ročno in brez kakršnekoli zaščite.

Nazoren primer asfaltiranja ceste. Makadamska podlaga ni izravnana, kaj šele, da bi bila primerno utrjena. V kotlih mešajo vroč katran in pesek in potem to mešanico, prav nič radodarno, nanesejo na makadam. Kako je z mehanizacijo in delovnimi pogoji se pa tudi vidi.

Dan se je že krepko prevešal v drugo polovico, a hribov in ovinkov kar ni hotelo biti konec. Pred Keylongom se je spet začelo zelenilo - znak, da se spuščamo.

Nasprotni breg, ki sem ga gledal dobre tri ure. Ustavili smo se v koloni in čakali, da so naredili nasip mimo vdrte ceste. Če bi vedel kaj nas čaka bi sigurno raje prenočili v prvi vasi.

Dolgo je trajalo preden se je promet z naše strani počasi sprostil in še potem smo morali voziti v koloni polni počasnih in preotovorjenih tovornjakov. Seveda se je dnevna svetloba poslovila in vzpon na skoraj štiritisoč metrov visoki prelaz Rothang(še danes mi ni povsem jasno ali je Rothang ali Rohtang), ki nas je še ločil od Manalija smo začeli v popolni temi. Da bi bila sreča popolna je začelo še močno deževati - pravzaprav se je odprlo nebo in je lilo kot iz škafa. A kot, da to ne bi bilo dovolj, je bila cesta v zeloooo slabem stanju - ogromno ogromnih (brez pretiravanja) lukenj, potoki, ki so drli čez cesto in ostri ovinki nad prepadi. Izgleda, da so tovornjakarji obupali in na prelazu so bili le terenci in osebni avtomobili in vsi so imeli nekaj skupnega. Šoferje, ki so kar tekmovali med seboj, kdo bo vozil bolj hitro, divje, noro. Vrag je odnesel zadnjo šalo, ko smo zapeljali v gosto meglo, ki je bila tako gosta, da se je terenec pred nami ustavil, iz njega je izstopil možak in hodil pred avtom, da mu je kazal pot.
Super priložnost za najinega šoferja. Ker prej nikakor ni mogel prehiteti "tekmeca", je to storil sedaj. Uuuupsss. Najprej sem mislil, da tako dobro pozna cesto, a ko ga je vsakič znova presenetil ovinek in je sunkovito zavil, me je postalo grozljivo strah. Malenkostna odrešitev je prišla, ko mu je zazvonil telefon in je ugotovil, da z eno roko na volanu ne bo šlo več tako hitro in sunkovito. Ko je upočasnil, nas je iz ozadja prehitel še večji divjak in trenutek za tem še en. Nadaljevali smo v koloni, nič manj divje in nič manj strašljivo kot prej, le da sem sedaj upal, da, če bo kdo pred nami zgrmel v prepad, mu ne bomo sledili.
Kljub temu, da nisem imel zavornega pedala, sem celo pot močno zaviral - z obema nogama in sigurno več kot šofer, držal sem se za armaturo in stiskal med sedež in vrata.
Dobeseden prevod za Rohtang La je "Kup trupel" - menda zaradi številnih žrtev slabe ceste v hitro se spreminjajočih se vremenskih razmerah. Seveda šoferji niso nič krivi.
Ob pol enih ponoči smo srečno prišli v Manali, po dobrih 20 urah vožnje in prepeljanih 470km.
Hvala Alahu, Budi in tisočerim hindujskim bogovom (jah, sedaj smo že med Hindujci). Po tem, ko sem na TV večkrat videl kako cesta čez prelaz dejansko izgleda (podnevi), sem se resnično zavedel, da je bila zahvala bogovom povsem upravičena

Srinagar in Leh imata letališči, Manali pa je z dokaj normalno (o tem bi lahko razpravljali) cesto, ki je odprta čez vse leto, povezan z nižino, z Delhijem. Praktično vsi ostali kraji med visokimi prelazi pa so večji del leta povsem odrezani od sveta zaradi snega, ki se navadno meri v več metrih. Cesto začnejo plužiti tam nekje konec maja, začetek junija in jo povsem zaprejo ob prvem večjem sneženju, ki je običajno v začetku novembra, tudi že sredi oktobra.

Saj ste si točno tako predstavljali? :)

O prometu, oziroma o načinu vožnje v Indiji bi lahko pisal romane, a kdor tega ne doživi, mu pri razumevanju ne pomaga niti najbolj divja domišljija.
Odlomek je iz serije o voznikih tovornjakov (History Channel - IRT Deadliest Roads), ki so se med drugim preizkusili tudi na cesti med Keylongom in Manalijem - čez prelaz Rothang. Priporočam ogled!
 

Če bi se vseeno kdo odločil , da pot prepelje s svojim ali najetim avtom, torej v lastni domeni - z veseljem posredujem kopico podatkov glede razmer na cesti, možnosti nabave goriva, itd. Če bi se pa kdo odločil še za bolj noro varianto s kolesom - tudi za to imam zbranih kar nekaj podatkov in povezav.

Razdalje in višinski profil - žal ravno v obratni smeri, kot pa sem pot opisal jaz.

Ko sem pisal o svojih pomislekih za spust s Khardung La-ja, si niti slučajno nisem mislil, da imam v bližini "norca", ki je klanec (s 3500 na 5602 m) prekolesaril navzgor in navzdol.
Kako bi že šlo: Janez - respect!

Janez Hudej je napisal:

Plitvo dihanje, pritisk v glavi, brezčasna pokrajina so prvi občutki, ki so me pričakali v prestolnici Ladakha. V čudovitem mestu Leh sredi Himalaje. Pot do Ladakha je ena tistih pravih avantur, ki jih piše življenje v naravnem ritmu spontanega potovanja. Start je bil z vlakom do Münchna, sledili so let v Istanbul in od tam naprej v New Delhi, takoj en prestop in direkten let v Leh na 3500 nadmorske višine. Vse skupaj je trajalo dva dni. Sploh zadnji let je bil poglavje zase, saj sem izbral eno izmed cenejših letalskih linij za notranje lete v Indiji. In tako smo pluli med šest in sedemtisočaki na dosegu roke  in izjemno trdo pristali v Lehu. Predvidevam, da je bilo gorivo skrbno odmerjeno.
Utrip mesta je tipično umirjen, tako kot povsod, kjer prevladujeta kultura in rutina budizma. Leh je prestolnica pokrajine Ladakh v Indiji in je včasih veljal za središče logističnih povezav za karavane trgovcev, ki so potovale po svileni poti čez prelaze Karakoruma v srednjo Azijo pa tudi z druge strani čez visoke  planote ChangThanga proti Tibetu in Kitajski. Ob okupaciji Kitajcev se je tukaj naselilo zelo veliko Tibetancev, močna je tudi muslimanska skupnost, hinduizma skoraj ne zaslediš . Prijazni obrazi Tibetancev so mi vedno znova  privabljali nasmeh na obraz, čeprav je bil že to napor ob prvih urah po prihodu v edinstveno oazo med  mogočnimi vrhovi  gora. Prve dni me je ob klasičnih aklimatizacijskih vzponih in spustih po lokalnem hribovju zdelovala višinska bolezen. Na srečo bolj v blagi obliki, saj sem vseeno spal kot ubit in se na veliko polnil s hrano na stojnicah po ulici. Tukaj je ogromno možnosti za trekinge tudi na vrhove nad 6000 metrov in po dolinah z ledeniškimi jezeri, ki se na soncu kopajo v svoji edinstveni smaragdni barvi.
Moj projekt je bil nekoliko drugačen. Potem ko sem se pet dni sprehajal po okoliških hribih ter se ustavljal v budističnih samostanih in Gompah na pogovorih s tamkajšnjimi lamami (duhovni vodje in učitelji v tibetanskem budizmu) o smislih in bistvih našega bivanja, sem se odločil, da bom s kolesom dosegel najvišji cestni prelaz na svetu. Khardung La me je vabil vse dni s svojo daljavo in visokim vrhom, zavitem v sneg. Spoznal sem Temzinga in njegovega očeta, ki imata izposojevalnico koles v Lehu. Že prvi večer smo se zapletli v dolgo debato o svetovnih problemih sodobne družbe in med sabo hitro stkali močne vezi. Uredila sta mi dovoljenje za vzpon in posebno garancijsko pismo. Področje, na katerega sem se odpravljal, zahteva omejeno gibanje tujcev zaradi strateških vojaških pozicij, zato ni dovoljeno  gibanje v skupini, manjši od štirih oseb. Večer pred vzponom sem razstavil kolo in zamenjal nekaj delov, vse skupaj očistil in podmazal ter sestavil. Pred mano je stalo dokaj solidno kolo za azijske razmere. Čeprav sva ob pogledu na mogočno goro oba delovala zelo krhko in nič kaj zanesljivo, me je na tej višini navdajal neki poseben optimizem.

Ob  šestih zjutraj sem začel ležerno poganjati pedala v 42 kilometrski klanec z višinsko razliko 2100 metrov. Prvih 18 kilometrov je bil čisti užitek, počasi sem se privajal na tesno  prehitevanje tovornjakov, trobljenje za hrbtom, domačinom sem vračal  pristne  nasmeške  in  jim mahal v pozdrav. Na 4200 nadmorske višine sem opazil prve znake višinske bolezni, saj sem padel v eudno evforijo in sproščenost, in to ni bilo dobro. Na 4500 metrov so se začeli problemi z dihanjem in čedalje teže sem lovil ravnovesje v pljučih. Cesta se je spreminjala v kolovoz. Na 4700 metrov sem prikolesaril do vojaške kontrolne točke. Tam sem bil že kar močno izgubljen. Kakšnih deset minut sem stal s papirji v roki brez ideje, komu naj jih sploh pokažem. Do mene je pristopil vojak, jih pregledal, in ko je videl garancijsko pismo, me je brez težav spustil čez. Sicer pa, komu se da greniti življenje na tej nadmorski višini. Od kontrolne točke me je čakalo še 14 kilometrov po povsem razsuti cesti. Na začetku sem bil še kar pogumen, po tem me je spet začelo zmanjkovati, vsakih 500 metrov sem naredil pavzo in plitvo dihal. Na 5200 nadmorske sta me zajela neurje in sneg. Zelo se je ohladilo. Dvakrat me je sunek vetra dobesedno snel s kolesa, mrzel sneg me je rezal v grlo in tako š bolj oteževal dihanje. Gnala me je samo  še trma. Ko sem  se ustavil, skoraj nisem znal več hoditi, enostavno sem se fokusiral na edino na ravno gibanje v tistem trenutku, obračanje pedal. Zadnjih petih kilometrov se ne spomnim ravno najbolj, glavo sem potisnil med ramena, izklopil misli in se počasi vzpenjal proti vrhu.  Na vrhu  prelaza Khardung La, na nadmorski višini 5602 metra, je bila množica ljudi, ki mi je ploskala in me spodbujala, na vrhu me je pričakal tudi Temzing in me od veselja dobesedno snel s kolesa. Nisem dojemal. Ko sem prišel k sebi in se mi je začela vračati energija ter zadovoljstvo nad dosežkom, sem vedel da se bom moral vrniti dol. Višina me je precej zdelala in zadrževanje na vrhu ne bi bilo pametno. Čakal me je gravitacijski spust med vrhovi Himalaje. Na poti navzgor sem trpel sedem ur, nazaj sem bil v dveh urah in pol. Pozneje sem izvedel, da so vsi znanci v mestu stavili, da mi ne bo uspelo.

Desetdnevno bivanje v Lehu je bi la ena boljših popotniških izkušenj doslej. Vendar me je pot gnala naprej. Žalostno je, da so trenutno tam obupne razmere zaradi poplav. Izvedel  sem, da je  tudi  nekaj mojih znancev in prijateljev voda odnesla za vedno. To meče rahlo senco žalosti na sicer lepe spomine.