Geotagging
Če fotografije zajemate samo v svoji bližnji okolici ali če letno delate le nekaj sto fotografij potem spodnje branje za vas verjetno ne bo zanimivo. Povsem drugače pa, če potujete in pri tem še redno uporabljate fotokamero. V tem primeru se vam je že verjetno zgodilo, da za kako fotko ne veste kje točno ste jo posneli. Tudi meni se je, žal, a za zadnja tri leta lahko za vsako fotko pokažem natačno lokacijo na Google Zemlji (ali podobnih zemljevidih), ne glede na to ali sem jo posnel na domačem dvorišču, pod Eifflovim stolpom ali v zakotni vasi nekje v Bangladešu.
Rešitev sem našel v geotaggingu. Če poskušam prevesti v bolj enostavno in razumljivo govorico – svojim fotkam dodajam zapis geografske lokacije (podatke o zemljepisni dolžini in širini). Včasih sila zapleteno in predvsem drago opravilo je sedaj povsem enostavno in dosegljivo širokim množicam. A pojdimo lepo po vrsti.
Vsaka posneta digitalna fotografija vsebuje kopico podatkov (proizvajalec in model fotokamere, datum in čas posnetka, zaslonka, ISO, čas, uporaba bliskavice itd.) zapisanih v datoteko EXIF in prav v to datoteko lahko zapišemo tudi podatke o geografski lokaciji posnetka.
Na tržišču je že kar nekaj fotokamer in množica t.i. pametnih telefonov s kamerami, ki imajo GPS sprejemnik vdelan v samo ohišje in tako se geolokacija avtomatično vpiše v EXIF. Nekaj je tudi primerov zunanjih GPS enot, s kablom povezanih na foto ohišje, za vse ostale pa potrebujemo zunanji GPS sprejemnik in programsko opremo, ki podatke iz GPS prenese v EXIF.
Za zapis GPS podatkov, ki jih potrebujemo za zapis geolokacije v EXIF je primeren vsak GPS sprejemnik, ki lahko zapisuje sled (track) po kateri smo se gibali v času fotografiranja. Tako lahko uporabimo specialne naprave za geotagganje, avtomobilske, ročne, kolesarske in druge navigacijske naprave, telefone, dlančnike in PC tablice z vgrajenim GPS sprejemnikom.
V sled se (v časovnem intervalu ali glede na razdaljo) zapisujeta natančna (tako, kot pri vsakem GPS sprejemu so še vedno možna odstopanja od nekaj cm pa do celo nekaj m) lokacija in čas zapisa, lahko pa zajamemo (odvisno od naprave in nastavitev) tudi nadmorsko višino, hitrost gibanja, podatke o "vidnih" satelitih in podobno.
Za geotagganje fotk sta pomembna predvsem podatka o lokaciji in času. Prav čas je tisti skupni imenovalec, na podlagi katerega lahko fotografijam zapišemo lokacijo.
Če torej malce poenostavimo teorijo (verjetno bo skozi praktične primere v nadaljevanju celota bolj razumljiva): potrebujemo le še programsko opremo, ki bo na podlagi časovnega zapisa zajetega na eni strani z GPS sprejemnikom in na drugi s fotoaparatom zapisala pravilno geo lokacijo v EXIF datoteko posnetka.
Kot že napisano – v preteklosti so bile take rešitve redke in sila drage, danes pa jih najdemo na spletu za malo denarja, brezplačne ali kot on-line storitve.
Poskusimo vse skupaj še praktično.
Pri zajemu fotografije se ne bomo zamujali – naredimo posnetek in vsi potrebni podatki so se zapisali v EXIF. Dobro je sicer, da imamo čas (in datum) v fotokameri nastavljen kar najbolj točno, a tudi, če ne, lahko s programsko opremo sinhronizacijo s časom z GPS sprejemnika uskladimo kasneje.
Prej sem zapisal, da za zapis sledi lahko uporabimo najrazličnejše naprave z GPS sprejemnikom. To je sicer res, a le malo teh sprejemnikov je tudi praktičnih za uporabo, ki jo sedaj opisujem.
Avtomobilske navigacijske naprave so npr. zelo razširjene in povsem zadostne za naše delo – dokler fotkamo iz avta ali z njegove neposredne bližine. Navigacijsko napravo sicer lahko vzamemo iz avta, a baterijsko napajanje navadno vzdrži le par ur in tako to ni najbolj primerna rešitev za dolgotrajno potovanje (tudi če odmislimo velikost in težo naprave).
Pri nas so najbolj razširjene Garmin navigacijske naprave, a v navodilih za uporabo boste zaman iskali karkoli kar je povezano z besedo "track". Sled, ki smo jo naredili s svojo potjo so pri Garminu poimenovali za "Trip log" (Dnevnik potovanja) in glede na nastavitve je lahko vidna ali povsem nevidna (kljub temu, da je zapisana). Ob vključenem Garminu se torej sled beleži avtomatično in če jo želimo uporabiti za geotagganje fotk moramo po končani poti napravo povezati z računalnikom (USB kabel), potem s pomočjo Explorerja (ali podobnega programa) med mapami poiščemo tisto, ki pripada Garmin napravi in vsebuje current.gpx. To datoteko bomo potrebovali pri sinhronizaciji s fotkami. Pravilnost zajete poti lahko enostavno preverimo s pomočjo Google Zemlje: Datoteka – Odpri (current.gpx).
Nekatere Garmin navigacijske naprave beležijo daljšo zgodovino naših poti – poglejte mapo GPXArchivedatoteke s pripono .gpx
Veliko večja je verjetnost, da bomo za zapisovanje GPS sledi uporabljali telefon in tu so stvari tudi bolj preproste. Če imate telefon z GPS sprejemnikom, potem je pogosto to Nokia, iPhone ali karkoli z Android operacijskim sistemom. Za vse naštete (preverite za vaš telefon) je na spletu zelo popularen in brezplačen program Sports Tracker, ki omogoča tudi beleženje GPS sledi.
Pred fotkanjem zaženite program in dokler aplikacije ne zaustavite, se vam bodo v telefon beležili GPS podatki. Po koncu prenesite podatke v Sports Tracker program na vašem osebnem računalniku – dobljeni rezultat omogoča izvoz potrebnih podatkov. Izberete Export (export workout) in že imate datoteko, ki jo boste potrebovali za zapis geo lokacij na fotke.
Pri vsej preprostosti uporabe in široke namembnosti, ki jo imamo s telefonom, pa naletimo tudi na slabo stran. GPS sprejemnik v telefonu je energijsko zelo potraten in hitro izprazni baterijo.
Zavedajoč se vseh omejitev in slabosti prej omenjenih naprav je industrija hitro odgovorila z namenskimi - t.i. data loggerji, GPS loggerji, photo trackerji, photo taggerji (kar nekaj različnih/podobnih imen za isto vrsto naprav). Gre za majhne napravice, ki služijo predvsem (no, v veliki večini primerov – samo) za zapisovanje osnovnih GPS podatkov, ki jih enostavno izvozimo v program, ki podatke potem zapiše v EXIF naših fotografij. Čeprav so si marsikateri med seboj zelo podobni, pa je med njimi kar nekaj bistvenih razlik in preden se odločite za nakup najcenejšega, najlepšega, najmanjšega, ... bi vas rad opozoril prav na razlike.
1. baterija
Nikoli ne verjemite zapisanim podatkom o trajanju baterij(e). Tudi, če so podatki navedeni na podlagi resničnih izračunov ali preizkušanj, gre za t.i. laboratorijske ali vrednosti v idealnih pogojih. Premislite za kakšne namene boste napravico uporabljali in koliko časa naj bi baterija zdržala. Za daljša potovanja ali pohode imejte v mislih tudi to, da mogoče baterije ne boste mogli napolniti vsak dan.
Podatki o trajanju baterij imajo pri različnih proizvajalcih razpon od nazivnih 10, pa vse tja do preko 30 ur. Baterije so lahko standardne AA ali AAA (navadno uporabljamo polnilne NiMH) ali posebne Li-ion (pogosto gre kar za enake baterije, kot so v razširjenih modelih mobilnih telefonov), ki so lahko preprosto izmenljive ali trdno pričvrščene in skrite v ohišju. Navadne standardne baterije pač samo zamenjamo, polnilne polnimo v polnilnikih za te baterije, Li-ionske pa preko kabla kar neposredno v napravi (izmenljive lahko tudi v univerzalnih polnilnikih).
2. pomnilnik
Nekateri proizvajalci navajajo podatke o številu zapisanih točk, drugi o številu ur maksimalnega zapisovanja, tretji pa v megabajtih. Pa se znajdi, če se lahko.
Pomnilnik za 30.000 točk se na prvi pogled zdi impozanten, a že hitra računica nam da povsem drugačno sliko. Če naprava beleži lokacijo vsako sekundo (da, tudi to je mogoče, a za foto potrebe pretirano), pomeni, da se bo pomnilnik napolnil že v dobrih osmih urah. Velik problem, oziroma povsem neuporabno, če vsebine pomnilnika ne moremo prenesti vsak dan (o prenašanju podatkov v nadaljevanju).
Za nam ustrezno velikost pomnilnika bo torej potrebno nekaj računanja. Ugotovite koliko časa bo največ poteklo preden boste podatke prenesli na računalnik (upoštevajte, da boste na potovanjih pogosto imeli prižgan data logger od jutra do večera ali še več časa). V specifikacijah preberite kakšen je interval zapisovanja lokacije (za naš namen je optimalno, da se lokacija zabeleži na vsakih 10-15 sek). Izračunajte ;)
Če imamo podatek o velikosti pomnilnika izražen le v MB, pa prejšnja računica ne bo prav nič pomagala. Glede na svoje izkušnje vam lahko povem, da morate ob zapisu samo osnovnih podatkov vsakih 10 sekund računati cca. na 1 MB prostora na približno deset ur uporabe. To je res le osnovno vodilo, ki pa se lahko povsem izkrivi že, če naprava beleži še kaj več, kot le osnovni zapis o času in lokaciji.
Nekaj (novejših in dražjih) modelov namesto vgrajenega pomnilnika uporablja micro SD pomnilne kartice. Pri teh problemov z velikostjo pomnilnika ni.
3. prenos podatkov
Pri veliki večini taggerjev podatke prenašamo preko USB kabla, vendar pa za to pri skoraj vseh potrebujemo ustrezne gonilnike, ki jih naložimo na svoj računalnik. Če bi želeli prenašati podatke na računalnik, ki nima teh gonilnikov (npr. v t.i. cyber cafeju), morate iskati napravo, ki deluje brez njih, oziroma deluje kot masovni pomnilnik (mass storage device, removable device).
Ostale razlike (vrsta GPS senzorja, bluetooth povezava, uporaba kot GPS miška, zunanja antena, mikrofon, zvočnik, ...) za naš namen niso bistvene in jih tu ne bom posebej omenjal.
