domov
kontakt
Facebook
RSS
  • Vabimo vas...

    ... da nam pošljete svoj foto, video ali drug material, ki bi ga želeli deliti z drugimi. Odprti smo tudi za predloge, dopolnitve ali morebitne popravke. Kontaktirajte nas!

    Objavljeno: 04.02.2017
Strani:
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika



  • Nyepi - dan, ko se Bali izklopi

    Na Baliju se za 24ur ustavijo vse aktivnosti. Ljudje so cel dan doma v notranjih prostorih, ceste so povsem prazne. Zvečer ni luči, ni televizije, 24ur ni nobenega hrupa. Celo mednarodno letališče je ta dan zaprto. Deluje kot, da na Baliju ni ljudi.

    Objavljeno: 11.02.2018
  • Oman - osnovni nasveti

    Bolj je šlo potovanje k koncu, večja je bila želja, da bi se v to državo še vrnil. Želim si spoznati in videti še več. To je dežela, ki te lahko očara in da vedeti, da smo si ljudje kljub različnim kulturam tako blizu.

    Objavljeno: 28.01.2018
  • Fotokamere za »ekstremne« razmere / voda, prah, pesek, udarci...

    Kamere z zaščito niso samo ozko namenjene za fotografiranje v vodi. Uporabljamo jih lahko za vse namene. Le bolje se počutijo v za druge kamere preveč ekstremnih pogojih.

    Objavljeno: 22.06.2017
  • Tegallalang terasasta riževa polja (Bali - Indonezija)

    Kdor želi te riževe terase doživeti v polni meri, mora biti pri njih že pred osmo zjutraj. Meglice se začenjajo umikati prvih sončnim žarkom. Nizka svetloba da enkratne barve. Tisto pravo Bali zeleno.

    Objavljeno: 16.06.2017
Strani:

 

A A A

Indija za fotografe in popotnike

Avtor:Marko Petrič

Ko mi kdo reče, da gre v Indijo in v nadaljevanju omeni Goo, se navadno le prizanesljivo nasmehnem in mislim: "Aha, safari v živalskem vrtu". Kakorkoli se bo čudno slišalo: Goa, pa tudi Kerala ali večji del južne Indije ni "prava" Indija. Vse je preveč enostavno, urejeno, premalo umazano, zanemarjano, ni nepredvidljivosti, eh kaj, še krav na ulicah skorajda ni.
Indijski fotografski raj je vsekakor Radžastan, pravi izziv za fotografe pa so nedvomno zakotne ulice starega Delhija, slumi v Kolkati in nabrežje Gangesa v Varanasiju.
En izmed znanih in priznanih slovenskih fotografov se rad pošali z izrekom, da "v Indiji tako ali tako vsaka fotka rata". No, za prej omenjene kraje je najprej treba zbrati pogum za sprehod s fotoaparatom v roki, premagati kulturni šok, se znajti v množici ljudi, rikš, krav in seveda umazanije in šele nato pride na vrsto fotkanje. Osebno poznam kar nekaj ljudi, ki so, kljub zadostni popotni kilometrini, dobesedno pobegnili iz tega dela Indije ali pa kot zapriseženi in dobri fotografi niso imeli kaj dosti za pokazati – pač ni vsaka fotka ratala; pa še malo jih je bilo.
Kljub temu, da sem bil v Delhiju večkrat kot v Splitu, Zadru ali Kočevju in Črnomlju, pa pred izstopom iz letala še vedno globoko vhihnem in se po kakem tednu, dveh na poti vprašam: "Kaj mi je tega treba bilo." Po drugi strani pa pred seboj vidim tisoče motivov, ki mi vsako minuto, na vsakem koraku polnijo pomnilniško kartico fotoaparata.

Menim, da je za novinca v Indiji najbolj pomembna predhodna psihična, tudi čustvena priprava na kulturni šok.
Indijcev je veliko, zelo veliko in vsepovsod boste naleteli na veliko gnečo ter pomanjkanje kakršnekoli zasebnosti. Veliko prerivanja, dihanja za ovratnik, strmenja, pozabite na vsa pravila v prometu, pri vrstah v uradih, železniških postajah, ... Če si ne znate izboriti svojega prostora, se raje sploh ne podajte na pot.


Takoj, ko si boste izborili svoj košček asfalta pa se zna zgoditi, da je to zgolj zato, ker ste sredi kravjih iztrebkov. Seveda so ulice polne tudi druge svinjarije in kar nekaj časa traja, da se privadite uspešnega krmarjenja med ljudmi, kravami, rikšami, vozovi, motorji, avtomobili, pri tem ostanete čisti, veste kje ste in sledite načrtovani poti.

Žal se z besedo in fotografijo ne da pričarati še vonjav, a lahko mi verjamete na besedo, da krepko odvračajo pozornost in motijo vašo koncentracijo. Ah ja, še na hrup bi kmalu pozabil. Sam za premor, sprostitev in pobeg od uličnega hrupa (neprestano trobljenje in zvonjenje poleg ostalega, običajnega hrupa) poslušam Rammsteine, na glas, zelo na glas.


Nikar ne mislite, da ste z osvojitvijo omenjenih preprek že zmagali. Pomislite še na razcapane otroke, pohabljene starce in zanemarjene mamice z dojenčki, ki se vas dotikajo, vlečejo za rokav, stopijo pred vas ali vam vsepovsod sledijo z večno mantro: "Hungry, One rupee. Give me something."


Če vam uspe še odvrniti pogled od revščine in bede, ki je na vsakem koraku in če ste se sposobni znajti v posebnih okoliščinah, kot jih na primer prinese poletno monsunsko deževje, no, potem pa res lahko začnete že misliti na motive, na svetlobo, na kompozicijo in na potrebne nastavitve za zajem fotk.

Ok, recimo, da smo premagali strah, se pripravili na kulturni in druge oblike šoka in se odločimo za pot v Indijo. Povsem razumljivo se mi zdi, da je za vsakega obiskovalca, ki je prvič v Indiji "obvezen" ogled Taj Mahala in da bo marsikoga premamil živobarvni Radžastan, a pot bomo skoraj zanesljivo začeli v Delhiju.
Velika večina poletov iz Evrope v Indijo se konča na delhijskem (DEL) ali letališču v Mumbaiju (BOM). Slednji je boljši, kot izhodišče za južni del Indije. Pogosto je moč najti ugodne letalske karte za Indijo tudi z izhodiščem v Sloveniji (LJU) – spremljajte akcije Lufthanse, Air France in Turkish Airlines.
Igram Commonwealtha, ki so bile l. 2010 v indijski prestolnici se gre zahvaliti za temeljito prenovo letališča in tudi nekaterim drugim transportnim pridobitvam. Še pred dvema letoma je šlo za zanikrno, umazano, neurejeno in kaotično majhno stavbo, ki te je že pri prvem indijskem koraku seznanila z vsem, kar te je čakalo vnaprej. Danes gre za povsem urejeno in relativno čisto letališče, primerljivo z drugimi po svetu. Res pa je pri tem treba upoštevati, da tudi povsem novo v Indiji nikoli ne izgleda novo in se stanje iz meseca v mesec le še poslabšuje.


Ko opravite vse mejne formalnosti in ko prevzamete prtljago ste pred vprašanjem kako priti z letališča. Brez indijskih rupij zelo težko. Na srečo je sedaj na voljo veliko menjalnic in bančnih avtomatov (ATM), ki delujejo tako z našimi kreditnimi, kot tudi bančnimi karticami. Za transport v mesto sta najbolj običajni poti s taxijem ali z novim Airport Metro Express, ki je del vse bolj razvejanega omrežja podzemne železnice. V letališki stavbi, še pred izhodom, bodite pozorni na usmerjevalne table za Airport Express – gre za eno samo linijo, do centra mesta: New Delhi Railway Station (glavna železniška postaja), preko znane četrti Connaught Place (Rajiv Chowk). Vlak, za ceno 80 INR, vozi med 5:00 in 23:00 uro na vsakih 20 minut. Vožnja med letališčem in železniško postajo traja približno dvajset minut. V obratni smeri bodite pozorni na ime IGI Airport – Indira Gandhi International Airport – to je pravi cilj.
Za prvi obisk ali če imate kaj več kot le ročno prtljago bolj priporočam uporabo taxija. Izbira je kar pestra, od dragih limuzin do napol razpadlih "avtomobilov", v katere vas bodo skušali zvabiti t.i. touts (nabiralci kupcev/strank). Sam najbolj zaupam vnaprej plačani vozovnici s fiksno ceno na okencu "Delhi Police". Ko se dogovorite v katero četrt ste namenjeni, boste dobili listek, na katerem bo med drugimi podatki tudi številka taxija. Brez panike, kljub kaosu, ki vlada zunaj med taxiji in kljub temu, da "hindujske angleščine" na listku ne razumete. Pokažite listek prvemu taxistu, ki ga vidite in vse ostalo bo steklo samo od sebe. Le listek obdržite do konca vožnje, da ne bo dvomov ali ste res na želenem cilju. Vožnja do železniške postaje (tam je tudi znana popotniška četrt Paharganj) stane okrog 250 INR.


Če boste pot nadaljevali z vlakom (npr. do Agre za Taj Mahal) se predhodno pozanimajte katera je prava odhodna postaja. Večina vlakov sicer odpelje s postaje New Delhi Railway Station (NDLS), a ne vsi, nekateri tudi s starejše postaje Delhi Railway Station (DLI), ki je med lokalnim prebivalstvom bolj znana kot Old Delhi Station ali Delhi Junction. Je pa še tretja postaja, večinoma za vlake, ki peljejo na jug, a tudi za kakšnega proti Agri – Hazrat Nizamuddin (NZM).


Nakup vozovnice na okencu železniške postaje je kar zahtevno opravilo. Ugotoviti je treba katero je pravo okence, se na vso moč spopasti z neurejeno gnečo domačinov, ki so jim pravila vrste povsem tuja in na (skoraj) koncu ne obupati nad osornostjo in neprijaznostjo uslužbencev. Od enega izmed njih bomo dobili formular na katerega bo poleg naših osebnih podatkov treba vpisati tudi želeno destinacijo, datum in uro odhoda, vključno s številko vlaka in označbo ustreznega razreda potovanja. Veliko bolje bo, da si prej pripravite vse podatke, kot pa da bi računali na kakšno izdatno pomoč izza okenca.


Rešitev iz teh zagat in hkrati edina resna pomoč pri nakupu železniških kart je International Tourist Bureau v prvem nadstropju železniške postaje New Delhi. Zaposleni vam bodo pomagali pri izbiri prostih vlakov, ustreznega razreda in na koncu boste želene karte tudi v miru kupili. Klimatizirana (ja, podatek je še kako pomemben ob vročih in vlažnih dnevih) pisarna je namenjena le tujcem in menda (nisem preizkusil) je dostopen tudi WiFi. Turistični biro je en sam, na železniški postaji. To poudarjam zato, ker je stalnica, da vas pred postajo na vse načine poskušajo speljati v kakšno agencijo s podobnim imenom, a na nasprotni strani ulice. Ne nasedajte niti prepričevanju, da je pisarna zaprta, da so jo preselili in podobno.

Velja omeniti, da je karte moč kupiti tudi preko spleta, a pozor – spletna stran Indijskih železnic je dostopna zgolj znotraj njihovega delovnega časa in tudi nakup z neindijskimi kreditnimi karticami ni vedno mogoč. Načeloma je neposreden nakup mogoč na Indian Railway Catering and Tourism Corporation. Enostavneje je poslovanje z uveljavljenimi agencijami, npr. Cleartrip, Makemytrip ali Travelguru.
Ne glede na to na kakšen način smo prišli do karte, se problemi s tem še niso končali. Če vemo, da je v Indiji vsak dan na poti več tisoč vlakovnih kompozicij in da se z njimi prepelje več kot 30 milijonov ljudi, potem si lahko predstavljamo, da na postaji ne bo lahko najti pravega vlaka. Iskreno povedano – težko je, zelo težko, še posebej na prej omenjenih ogromnih in kaotičnih delhijskih postajah.
Tudi za večjo urejenost in čistočo (hmm, raje ne pomislite kako je bilo še pred parimi leti) so zaslužne prej omenjene igre Skupnosti narodov.

Nekaj si lahko pomagamo z velikimi ekrani, opozorila po ozvočenju so povsem nerazumljiva, še najbolje pa je, da povprašamo več (ne samo enega) železniškega uslužbenca, nikakor pa se ne gre zanašati na informacije, ki jih dobimo od mimoidočih.

Če smo pripravljeni žrtvovati nekaj rupij (ne vem povedati koliko, ker tega načina nisem še nikoli uporabljal) pa je najbolj ensotavna rešitev, da poiščemo porterja, v rdečo ali oranžno jakno oblečenega moža, ki nam bo do pravega vlaka odnesel tudi prtljago. Vsekakor nas čaka veliko vzpenjanja in spuščanja po stopnicah, ki vodijo čez številne perone. Hehe, ostane še iskanje pravega vagona in sedeža. Če to za vas ne bo naredil porter, potem sami povprašajte železniške uslužbence – vagonov v kompoziciji je lahko zelo veliko.

Najhitrejše premikanje po mestu je sedaj mogoče z uporabo podzemne železnice, ki pa je tako, kot večina stvari v Indiji malo posebna. Za občasne obiskovalce (kot večina popotnikov/turistov tudi je) pride v poštev zgolj nakup žetonov za vsako vožnjo posebej. Posebnost je ta, da ne morete na eni postaji nakupiti žetonov za več voženj, saj veljajo le na postaji, kjer jih kupite. Obstajajo tudi t.i. Smart Card in Tourist Card za več voženj, a se v praksi ne splačajo (no, razen če dneva ali dveh ne nameravate preživeti le na metroju). Cena žetona je od 8 do 30 INR – pri nakupu morate povedati kakšen žeton želite ali do kam se boste peljali.

Pri vstopu na podzemni vlak pazite, da se vam ne bo zgodilo to kar se je meni – izbral sem najmanj poln in najbolj čist vagon, a so me potnice hitro opozorile, da je namenjen samo ženskam.


Kjer ni metroja je najbolj običajna izbira za transport avto (moto) rikša - trikolesnik, zasnovan na znani Piaggovi Vespi in gnan na zemeljski plin. Ne glede na število potnikov in količino prtljage, vedno bo dovolj le ena avto rikša. Ja, vsakodnevno boste slišali: "Nothing is impossible in India" – Nič ni nemogoče v Indiji. Težko boste našli kakšnega, ki ima delujoč taximeter in tudi, če vam uspe, se bo med potjo čudežno pokvaril ali pokazal povsem nerazumne številke. Za ceno se obvezno dogovorite vnaprej. V Delhiju (no, tudi npr. v Bangkoku) je stalna praksa, da vam za prevoz ponudijo nerazumno nizko ceno, potem pa vas namesto do želene destinacije peljejo do zasebnih trgovin, kjer dobijo provizijo.


Predvsem v starem delu mesta (Old Delhi) pa še vedno prevladujejo kolesarske rikše. Tudi s temi rikšarji se morate vnaprej dogovoriti za ceno in pot. Če ne želite plačati deset kratnik lokalne cene, se morate trdo pogajati. Enako velja tudi pri avto rikšarjih. Znanje angleščine pri rikšarjih je zelo omejeno (če sploh najdete koga, ki razume kakšno besedo) – komunicirajte z enostavnimi besedami, frazami. Pogosto se zna zgoditi, da vas bo ob sporazumevanju ali pogajanju obstopila množica radovednežev, ki bodo hote ali nehote vplivali na ceno vožnje. Prekinite pogajanja, počakajte par minut ali še bolje – poiščite drugega rikšarja.

To je več ali manj vse o tem kaj morate vedeti, da pridete do svoje želene destinacije – za ogled ali za foto seanso. O samem fotografiranju pa v nadaljevanju. (Delhi za fotografe)

Komentarji