Mojstrana – Rateče s kolesom
Dolga desetletja je opuščena železniška proga po severnem delu Gorenjske samevala, a pred parimi leti so s sofinanciranjem Evropske unije na njeni trasi zgradili kolesarsko pot. Glede na lepoto in urejenost proge bi lahko rekli, da je bilo vredno čakati, čeprav...
Če bi se želeli povsem izogniti prometnicam potem je najboljše izhodišče parkirišče na skrajnem severnem koncu Mojstrane.
46° 27' 56.80" S in 13° 55' 57.38" V
Pot je v celoti asfaltirana, dovolj široka za srečevanje z drugimi kolesarji. Zaradi železniške trase in ohranjenja številnih objektov (mostovi) je pot tudi zelo slikovita.
Oznak je ogromno (po mojem mnenju še preveč), očitno ni bilo dogovora med državnimi in občinskimi organi in tako se usmeritve velikokrat podvajajo.
Edina točka, kjer se je zaradi prečkanja Save Dolinke potrebno neposredno približati glavni prometnici. Vseeno je na mostu dovolj prostora, tako da ni treba kolesariti po cesti. Menda pa je tudi že sprejet načrt po katerem bodo zgradili most namenjen zgolj kolesarski poti.
Vse večje število kolesarjev je vzpodbudilo domačine, da so razširili svojo gostinsko in drugo turistično ponudbo.
Za tiste, ki si s kolesom upajo kaj več je v Kranjski Gori pravi adrenalinski kolesarski park.
Za malo bolj umirjene pa Zelenci, izvir Save Dolinke. Odcep je slabo označen, z majhno tablico obrnjeno pravokotno na stezo.
46° 29' 28.42" S in 13° 44' 33.35" V
Zanimiva pot nas popelje povsem mimo cest prav do izvira.
Pogledi na okoliške hribe so vseskozi navdušujoči in če si jih želimo v miru ogledati je ob vsej poti dovolj urejenih počivališč.
Slovenski del poti se konča tik ob meji z Italijo, a kolesarska steza se nadaljuje še naprej v smeri Trbiža in Belopeških jezer.
Pot treh dežel (kot se tudi imenuje) je odlično urejena in vzdrževana kolesarska steza v čudovitem okolju in odmaknjena od prometnih cest. Celotna trasa se proti severu rahlo vzpenja, a je brez izrazitih klancev, tako da je kolesarjenje praktično primerno res za vsakogar. Pravzaprav ni nič nenavadnega, če med kolesarjenjem srečate majhne otroke na triciklu in odrasle, ki so preživeli že vsaj osem desetletij. Vsekakor pa lepa pot za družinski izlet ali nezahtevno kolesarjenje, ki si ga pa lahko podaljšate, popestrite in zaradi klancev tudi otežite z nadaljevanjem v Italijo do Belopeških jezer, s kratkim zavojem do Planice ali težkim vzponom na Vršič.
Celotna dolžina od parkirišča v Mojstrani, do Rateč in nazaj je dobrih 42 km.
Kolikor gre pohvale za samo kolesarsko pot, toliko pa gre graje za spletno podporo. Na spletu ni moč najti nikakršnega podrobnega opisa, kaj šele zemljevida, višinskega profila, spiska gostišč, prenočišč in podobnih turističnih objektov ali opisov znamenitosti, ki bi si jih bilo vredno ogledati ob poti. Vse je razdrobljeno med raznimi občinskimi, državnimi, društvenimi, ljubiteljskimi in povsem osebnimi stranmi, vmes pa veliko praznine.
Od Rateč do Belopeških jezer
Če sledite smerokazom vas pot iz Kranjske Gore popelje skozi Rateče povsem do nekdanjega mejnega prehoda (hišice so le še pri sosedih). Sledi logično nadaljevanje na italijanski strani. Ker že kar nekaj časa dobimo kavo, pralni prašek in kavbojke tudi v svoji državi, je verjetno bolj smiselna pot do Belopeških jezer (tudi Mangartski jezeri, oziroma Laghi di Fusine po italijansko), kot do Trbiža.
Tudi na "njihovi" strani je pot asfaltna, urejena, le črte so rumene ;)
Brez bojazni, da bi kje zašli, tudi, če ne znate italijansko. Smerokaz je že pravi, le množini ne zaupajte - jezeri sta le dve.
Tudi malce ovinkasta pot skozi gozd je zgledno asfaltirana.
Približno zadnji kilometer pred jezeroma pa je treba kolesariti po cesti in kar strmem klancu.
Na vrhu (prvega) klanca (prvo) jezero. Podobnost s tistimi na vzhodni strani?
Če ostane še kaj moči, volje in časa - manjši vzpon in spust čez hribček in znajdemo se pred drugim ledeniškim jezerom z zelo lepim (moje osebno mnenje) in visokim ozadjem.
